Brin je manjše grmičasto drevo, ki zraste od 1 do 10 metrov v višino in uspeva visoko, 2500 do 4700 m nadmorske višine v Himalajskem gorovju. Jagode oberejo enkrat letno ter jih posušijo in zmeljejo pred destilacijo. Dobro uspeva tudi v Evropi. V tradicionalni Indijski medicini so ga uporabljali zunanje za blaženje revmatičnih bolečin, proti izpadanju las, kot pomoč pri zaustavljanju krvavitev ter za nego površinskih ran.

Cipresa je zelo visoko in vitko drevo iz družine iglavcev, zraste do 30 m visoko. Prihaja iz vzhodnih dežel, zdaj pa jo zelo pogosto srečamo v Sredozemlju. Je zimzeleno drevo z drobnimi iglicami temno zelene barve. Njen les je zelo trpežen in že Feničani in Krečani so ga uporabljali za gradnjo hiš, Grki so iz njega rezljali kipe in Egipčani so ga uporabljali za sarkofage. Latinsko ime Sempervirens izhaja iz enake grške besede, ki pomeni večno življenje.

Je visok iglavec, ki živi dolgo. Že v daljni zgodovini so ji rekli zdravilec iz gozdov ter jo uporabljali pri mišičnih bolečinah in zaradi izboljšanja pri težavah z dihanjem. Jelka je tudi nepogrešljiva v prazničnem času, ko jo prinesemo v hišo in okrasimo, o njej je navdušeno pisal Shakespeare in znana je tudi pravljica o jelki, ki jo je spisal Hans Christian Andersen. Že naše babice pa so spomladi pripravljale sirup iz jelkinih (ali smrekovih) vršičkov, ki so jih zmešale s sladkorjem, da se je izločilo zdravilno olje, ki pomaga pri kašlju.

Pačuli je zelo dišeče zelišče z mehkimi listi. Zraste do 1 metra višine in oddaja zanimiv vonj, ki je značilen za pačuli, če podrgnemo liste. Barva eteričnega olja pa je odvisna od načina destilacije – če uporabljajo posodo iz nerjavečega jekla, bo svetle, če železno, pa temnejše barve. V industriji parfumov je značilno, da se vonj pačulija ojača s staranjem in je zato starano olje bolj cenjeno od sveže pripravljenega.

 Timijan je starodavno zelišče, ki so ga za zdravljenje uporabljali Grki, Egipčani in Rimljani. Je zimzelena trajnica, ki zraste do 45 cm, je grmičaste oblike in ima veliko drobnih, ovalnih, dišečih listov. Cveti belo ali svetlo vijolično. Njegovo ime izhaja iz grške besede “thymos”, ki pomeni dišava in se je uporabljal kot kadilo pri Grkih, pri Egipčanih pa za balzamiranje. V srednjem veku so ga dajali vitezom na turnirjih za pogum, svežega pa so postavili v sodne dvorane, da bi odgnali bolezni.

V aromaterapiji osveži in se pogosto uporablja za pomoč pri težavah z dihali. Pomaga tudi zbistriti um in se sprostiti. Dobro se obnese v oljih za masažo glave in v oljih za pomoč pri sproščanju mišic. Blagodejen je za lajšanje problematične kože. Čudovito se obnese v izdelkih za kopanje, dezodorantih, parfumih ali osvežilcih zraka.