Čajevec je manjše drevo ali grm z ozkimi listi, zraste lahko do 7 metrov visoko. Uspeva na močvirnatih tleh, sedaj pa ga marsikje gojijo v plantažah. Je zelo trpežno drevo, za pridelavo olja jih obrežejo vsaki dve leti. Olje čajevca so že davno uporabljali avstralski Aborigini, dolgo pa se uporablja tudi v aromaterapiji. Tako je cenjeno, da so bili med drugo svetovno vojno nabiralci čajevca oproščeni služenja vojaščine, dokler se ni pridelalo dovolj eteričnega olja. Vsak vojak in mornar ga je nato dobil kot del nujne opreme, da so si lahko pomagali pri inficiranih ranah in tropskih boleznih.

Limonina trava je do 1,5 metra visoka večletna trava, ki hitro raste in oddaja aromatičen vonj. Doma je iz Azije, goji pa se v večini toplih krajev, tudi v Afriki. Tradicionalna indijska medicina je limonino travo uporabljala za zdravljenje vročine in infektivnih bolezni.

Ta zimzeleni iglavec zraste do 40 metrov visoko in ima na vrhu ploščato krošnjo. Lubje je rdeče rjave barve, drevo ima oranžno rumene cvetove in špičaste rjave storže, goste sivo zelene iglice pa rastejo v parih. Vonj eteričnega olja borovih iglic pogosto upodablja vonj severnih gozdov. Že zelo dolgo se uporablja v savnah ali parnih kopelih ter kot dodatek oljem za masažo mišic.

Čajevec je manjše drevo ali grm z ozkimi listi, zraste lahko do 7 metrov visoko. Uspeva na močvirnatih tleh, sedaj pa ga marsikje gojijo v plantažah. Je zelo trpežno drevo, za pridelavo olja jih obrežejo vsaki dve leti. Olje čajevca so že davno uporabljali avstralski Aborigini, dolgo pa se uporablja tudi v aromaterapiji. Tako je cenjeno, da so bili med drugo svetovno vojno nabiralci čajevca oproščeni služenja vojaščine, dokler se ni pridelalo dovolj eteričnega olja. Vsak vojak in mornar ga je nato dobil kot del nujne opreme, da so si lahko pomagali pri inficiranih ranah in tropskih boleznih.

Drevo evkaliptusa je veličasten listavec, ki zrase do 90 m visoko. Mlada drevesa imajo ovalne, modro zelene liste, odrasla drevesa pa imajo bolj ozke in dolge, rumenkaste liste, kremno bele cvetove in bledo sivo lubje. Drevo izhaja iz Avstralije, v Španiji pa so njegov les uporabljali za gradnjo.

Je visok iglavec, ki živi dolgo. Že v daljni zgodovini so ji rekli zdravilec iz gozdov ter jo uporabljali pri mišičnih bolečinah in zaradi izboljšanja pri težavah z dihanjem. Jelka je tudi nepogrešljiva v prazničnem času, ko jo prinesemo v hišo in okrasimo, o njej je navdušeno pisal Shakespeare in znana je tudi pravljica o jelki, ki jo je spisal Hans Christian Andersen. Že naše babice pa so spomladi pripravljale sirup iz jelkinih (ali smrekovih) vršičkov, ki so jih zmešale s sladkorjem, da se je izločilo zdravilno olje, ki pomaga pri kašlju.

Kajeput je smolnato zimzeleno drevo, bližnji sorodnik čajevca in niaoulija. Na Filipinih mu pravijo “močvirski čajevec”. Zraste do 25 metrov visoko, ima belkasto lubje, ki na otip spominja na papir. Doma je v Maleziji, Indiji in Avstraliji, veliko pa raste tudi na Filipinih ter bližnjih otokih.

Limeta je manjše zimzeleno drevo z belimi cvetovi, ostrimi trni in kislimi sadeži, ki po obliki spominjajo na limone. Sadeži so zelene barve tako zunaj kot znotraj. Uspeva v toplih krajih, še posebej v Italiji, Indiji in južni Ameriki. V starih časih so limete pogosto uživali mornarji na dolgih potovanjih, da bi se zaščitili pred skorbutom, ker vsebujejo veliko vitamina C. Limeto uporabljajo za dodajanje arome v proizvodnji pijač, kot je kola ter v parfumeriji.

Limona je bila včasih majhen, trnov zimzelen grm, doma iz Indije. Sedaj je razširjena po vsej južni Evropi, Kaliforniji in toplejših državah ZDA. Sadeži limon so bili dobro poznani v Evropi že v srednjem veku, Rimljani in Grki so jo zelo spoštovali zaradi njenih zdravilnih lastnosti. Njeno eterično olje pa je postalo izredno znano, ko so ga Britanci učinkovito uporabljali proti težavam zaradi skorbuta.

Limonina trava je do 1,5 metra visoka večletna trava, ki hitro raste in oddaja aromatičen vonj. Doma je iz Azije, goji pa se v večini toplih krajev, tudi v Afriki. Tradicionalna indijska medicina je limonino travo uporabljala za zdravljenje vročine in infektivnih bolezni.

Melisa je zelen grm z dišečimi listi, ki raste predvsem v Sredozemlju, gojijo pa ga na številnih krajih po svetu, popularna je tudi kot lončnica. Na prostem zraste do 150 cm visoko, poleti pa ima veliko drobnih belih cvetov, polnih nektarja, ki privabljajo čebele.

Raste v zmernih področjih Evrope ter Azije, pa tudi v Himalaji in vzhodni Sibiriji in severni Ameriki. Je grmičasto zelišče, ki zraste do 60 cm visoko, z zelenimi listi in drobnimi, bledo vijoličnimi cvetovi. Na veliko se jo uporablja v zobnih pastah in ustnih vodicah.

Mirta je manjše drevo ali večji grm z mnogo vejami, majhnimi ozkimi listi in cvetovi, ki rodijo črne jagode. Cvetovi in listi imajo značilen vonj. Zgodovinsko se najprej pojavi v stari Grčiji, posvečena Afroditi – boginji ljubezni in lepote.

Olje nerolija so odkrili v 17. Stoletju. Imenuje se po Anni Marii de la Tremoille, princese iz Nerole (Italija), ki ga je prva upodabljala za odišavljanje svojih rokavic in kopeli. Zelo cenjeno je bilo v starih Benetkah, saj so ga uporabljali proti kugi in vročini.

Petitgrain se uporablja že od 18. stoletja v parfumeriji in kozmetiki, najdemo pa ga tudi kot naravno aromo v pijačah in živilih. Njegovo ime pomeni “malo zrno” in je nastalo v davnih časih, ko so za pridobivanje tega olja uporabljali zelo drobne, nezrele sadeže pomarančevca. Sedaj se zanj uporabljajo listi iste rastline. Pomarančevec je zelo popularno drevo za izdelavo eteričnih olj, saj iz njega pridobivamo kar tri različna olja: Pomaranče iz lupin sadežev, Neroli iz cvetov ter Petitgrain iz listov.

Rožmarin je zimzelen grm s številnimi vejami, pepelnato sivim lubjem in usnjatimi, debelimi ozkimi listi, ki so zgoraj zeleni, na spodnji strani pa beli. Ker najbolje uspeva v bližini morja, njegovo ime pomeni Rosa z morja. Rožmarinove vejice so tradicionalno zažigali v bolnišnicah, da so očistili zrak, stari Rimljani pa so ga uporabljali kot kadilo.