Ta zimzeleni iglavec zraste do 40 metrov visoko in ima na vrhu ploščato krošnjo. Lubje je rdeče rjave barve, drevo ima oranžno rumene cvetove in špičaste rjave storže, goste sivo zelene iglice pa rastejo v parih. Vonj eteričnega olja borovih iglic pogosto upodablja vonj severnih gozdov. Že zelo dolgo se uporablja v savnah ali parnih kopelih ter kot dodatek oljem za masažo mišic.

Bosvelija je poznana tudi kot Frankincense ali Olibanum. Je skrivenčeno, a zelo trpežno drevo s številnimi ovalnimi listi in belimi ali bledo rožnatimi cvetovi. Zarežejo mu v lubje in iz nega priteče lepljiva, močno dišeča smola, ki se na zraku strdi in iz nje nato pridobijo olje. Izhaja iz države Oman na Srednjem Vzhodu, goji pa se tudi v Egiptu. Olje je zelo cenjeno v industriji parfumov in v aromaterapiji. Stari Egipčani so ga uporabljali za daritev bogovom in kot pomlajevalno masko za obraz. Uporabljali so ga tudi kot kadilo za bolnike, da bi iz njih pregnali zle duhove.

Cipresa je zelo visoko in vitko drevo iz družine iglavcev, zraste do 30 m visoko. Prihaja iz vzhodnih dežel, zdaj pa jo zelo pogosto srečamo v Sredozemlju. Je zimzeleno drevo z drobnimi iglicami temno zelene barve. Njen les je zelo trpežen in že Feničani in Krečani so ga uporabljali za gradnjo hiš, Grki so iz njega rezljali kipe in Egipčani so ga uporabljali za sarkofage. Latinsko ime Sempervirens izhaja iz enake grške besede, ki pomeni večno življenje.

Himalajska cedra je visoko, zimzeleno drevo, ki zraste do 50 m visoko. Pogosto jo najdemo na strmih pobočjih Himalajskega gorovja v Indiji, Pakistanu in Afganistanu. Imenujejo jo tudi Tibetanska cedra. Že stari Egipčani so uporabljali njeno olje, največ za mumificiranje posmrtnih ostankov, pa tudi v kozmetiki in kot parfum.

Je visok iglavec, ki živi dolgo. Že v daljni zgodovini so ji rekli zdravilec iz gozdov ter jo uporabljali pri mišičnih bolečinah in zaradi izboljšanja pri težavah z dihanjem. Jelka je tudi nepogrešljiva v prazničnem času, ko jo prinesemo v hišo in okrasimo, o njej je navdušeno pisal Shakespeare in znana je tudi pravljica o jelki, ki jo je spisal Hans Christian Andersen. Že naše babice pa so spomladi pripravljale sirup iz jelkinih (ali smrekovih) vršičkov, ki so jih zmešale s sladkorjem, da se je izločilo zdravilno olje, ki pomaga pri kašlju.

Poznamo ga tudi pod imenom suhocvetnica. Laški smilj je grmiček, ki zraste do 40 cm, s sivozelenimi stebli in dlakavimi listi ter z značilnimi, majhnimi rumenimi cvetovi. Pri nas raste na krasu, sicer pa po vsem Sredozemlju, Italiji, Franciji, Severni Afriki,…. Cveti od julija do avgusta in se uporablja tudi kot čaj ali začimba. Tradicionalno se uporablja kot diuretik (odvaja odvečno vodo iz telesa), proti bolečinam, za čiščenje jeter, uravnavanje holesterola, razstrupljanje celega organizma, proti alergijam in pri kožnih težavah.

Lovor je zimzeleno drevo, ki lahko zrase do 20m visoko in ima temno zelene svetleče liste in črne jagode. Eterično olje lovora je bilo zelo popularno pri Rimljanih, ki so imeli lovor za simbol modrosti, miru in zaščite. Latinsko ime izhaja iz besede “Laudis”, kar pomeni slaviti, zato so tudi zmagovalcem na Olimpijskih igrah okoli vratu dali venec iz lovorovih listov. Tudi Julij Cezar je nosil krono iz lovorovih listov. Lovorovo eterčno olje se je v zgodovini pogosto uporabljalo kot pomoč pri revmi, bolečih mišicah, prehladih, gripi, težavah z zobmi in kožnimi vnetji. Včasih so ga lovorove liste namakali v rumu, od tod angleško ime “Bay Rum”, ki so ga uporabljali kot tonik za lasišče ali telo.

Mirta je manjše drevo ali večji grm z mnogo vejami, majhnimi ozkimi listi in cvetovi, ki rodijo črne jagode. Cvetovi in listi imajo značilen vonj. Zgodovinsko se najprej pojavi v stari Grčiji, posvečena Afroditi – boginji ljubezni in lepote.

Muškatni orešek pravzaprav ni orešek, temveč koščica v sadežu, podobnemu marelici ali breskvi. Je tudi ena naravnih arom v Cocacoli. Je zimzeleno drevo, ki zraste do 20m in ima goste liste ter majhne bledo rumene cvetove. Izhaja iz otokov Molucca (Indonezija), uspeva pa tudi v Penengu, Javi in Šrilanki. Indijci so ga uporabljali za prebavne težave, Egipčani za balzamiranje in Italijani v času kuge.

Origano je grmičasto zelišče, ki zraste do največ 1 metra, ima temno zelene ovalne liste in rožnato bele cvetove. Doma je iz Evrope, sedaj pa se goji v številnih državah po svetu. Nekateri ga zamenjujejo z majaronom, saj sta v sorodu in imata tudi podobno latinsko ime. Omenjajo ga že 5000 let stari spisi, naredila naj bi ga boginja Venera in Afrodita naj bi ga zelo rada uporabljala. Še pred Grki pa so o njegovih zdravilnih lastnostih pisali Feničani in Asirci. Sicer pa se veliko uporablja v sredozemski, še posebej Italijanski kuhinji in je nepogrešljiva začimba za pizzo.

Pačuli je zelo dišeče zelišče z mehkimi listi. Zraste do 1 metra višine in oddaja zanimiv vonj, ki je značilen za pačuli, če podrgnemo liste. Barva eteričnega olja pa je odvisna od načina destilacije – če uporabljajo posodo iz nerjavečega jekla, bo svetle, če železno, pa temnejše barve. V industriji parfumov je značilno, da se vonj pačulija ojača s staranjem in je zato starano olje bolj cenjeno od sveže pripravljenega.

Palisander je zimzeleno drevo, ki zraste do 30m in najbolj uspeva v Južni Ameriki, še posebej v Brazilskem deževnem gozdu. Ima rdečerjavo lubje in les, ki je trd in se uporablja za izdalavo stilnega pohištva, inštrumentov, šahovskih figur, japonskih jedilnih paličic, ornamentov itd. Izdelki iz njegovega lesa ohranijo svoj značilen sladek vonj še dolga leta. V Braziliji je zaščiten, ta ko da morajo pridelovalci za vsako posekano drevo posaditi novega, kar ohranja naravno ravnovesje.

Petitgrain se uporablja že od 18. stoletja v parfumeriji in kozmetiki, najdemo pa ga tudi kot naravno aromo v pijačah in živilih. Njegovo ime pomeni “malo zrno” in je nastalo v davnih časih, ko so za pridobivanje tega olja uporabljali zelo drobne, nezrele sadeže pomarančevca. Sedaj se zanj uporabljajo listi iste rastline. Pomarančevec je zelo popularno drevo za izdelavo eteričnih olj, saj iz njega pridobivamo kar tri različna olja: Pomaranče iz lupin sadežev, Neroli iz cvetov ter Petitgrain iz listov.

Sandalovina je zimzeleno drevo, ki raste kot parazit – svoje korenine zarije v druga drevesa in zraste do 9 metrov visoko. Ima rjavo sivo deblo in številne tanke veje, usnjate liste in rožnato vijolične cvetove. Traja do 60 ali celo 80 let, da je drevo povsem dozorelo in takrat je najboljše za pridelavo olja. Sandalovino še posebej častijo v hinduizmu, kjer velja za sveto drevo in se uporablja pri svečanostih, rojstvih, porokah,…
Že pred 4000 leti so ga poznali v Indiji, Egiptu, Grčiji in Rimu. Mnogi templji so bili zgrajeni prav iz sandalovine. Sedaj se uporablja le za destilacijo olja, drevesu pa med sekanjem vej pustijo 30 let, da si opomore.

Žajbelj je trajnica, zimzelen grmiček, ki najbolje uspeva v Sredozemlju. Ima podolgovate, zašiljene sivo zelene liste in vijolične cvetove. Latinsko ime izhaja iz besede “Salvere”, kar pomeni rešiti, njegovo drugo ime je tudi “rastlina, ki reši in zdravi”. Stoletja ga že pridelujejo za uporabo v kuhinji in kot domače zdravilo. Arabci so ga uporabljali za čiščenje zob. V zgodovinskih časih so ga uporabljali za ohranjanje hrane, da se ni pokvarila.