Poznamo ga tudi pod imenom suhocvetnica. Laški smilj je grmiček, ki zraste do 40 cm, s sivozelenimi stebli in dlakavimi listi ter z značilnimi, majhnimi rumenimi cvetovi. Pri nas raste na krasu, sicer pa po vsem Sredozemlju, Italiji, Franciji, Severni Afriki,…. Cveti od julija do avgusta in se uporablja tudi kot čaj ali začimba. Tradicionalno se uporablja kot diuretik (odvaja odvečno vodo iz telesa), proti bolečinam, za čiščenje jeter, uravnavanje holesterola, razstrupljanje celega organizma, proti alergijam in pri kožnih težavah.

Limeta je manjše zimzeleno drevo z belimi cvetovi, ostrimi trni in kislimi sadeži, ki po obliki spominjajo na limone. Sadeži so zelene barve tako zunaj kot znotraj. Uspeva v toplih krajih, še posebej v Italiji, Indiji in južni Ameriki. V starih časih so limete pogosto uživali mornarji na dolgih potovanjih, da bi se zaščitili pred skorbutom, ker vsebujejo veliko vitamina C. Limeto uporabljajo za dodajanje arome v proizvodnji pijač, kot je kola ter v parfumeriji.

Limona je bila včasih majhen, trnov zimzelen grm, doma iz Indije. Sedaj je razširjena po vsej južni Evropi, Kaliforniji in toplejših državah ZDA. Sadeži limon so bili dobro poznani v Evropi že v srednjem veku, Rimljani in Grki so jo zelo spoštovali zaradi njenih zdravilnih lastnosti. Njeno eterično olje pa je postalo izredno znano, ko so ga Britanci učinkovito uporabljali proti težavam zaradi skorbuta.

Limonina trava je do 1,5 metra visoka večletna trava, ki hitro raste in oddaja aromatičen vonj. Doma je iz Azije, goji pa se v večini toplih krajev, tudi v Afriki. Tradicionalna indijska medicina je limonino travo uporabljala za zdravljenje vročine in infektivnih bolezni.

Lovor je zimzeleno drevo, ki lahko zrase do 20m visoko in ima temno zelene svetleče liste in črne jagode. Eterično olje lovora je bilo zelo popularno pri Rimljanih, ki so imeli lovor za simbol modrosti, miru in zaščite. Latinsko ime izhaja iz besede “Laudis”, kar pomeni slaviti, zato so tudi zmagovalcem na Olimpijskih igrah okoli vratu dali venec iz lovorovih listov. Tudi Julij Cezar je nosil krono iz lovorovih listov. Lovorovo eterčno olje se je v zgodovini pogosto uporabljalo kot pomoč pri revmi, bolečih mišicah, prehladih, gripi, težavah z zobmi in kožnimi vnetji. Včasih so ga lovorove liste namakali v rumu, od tod angleško ime “Bay Rum”, ki so ga uporabljali kot tonik za lasišče ali telo.

Mandarina je bližnji sorodnik pomaranče, s tem, da so drevesa nekoliko nižje rasti in imajo tudi manjše liste in sadeže. Ime naj bi izhajalo iz tega, da so sadeži bili tradicionalno darilo kitajskim Mandarinom. Doma je iz južne Kitajske, v Evropo pa so mandarine pripeljali leta 1805 in 40 let kasneje še v Ameriko.

Melisa je zelen grm z dišečimi listi, ki raste predvsem v Sredozemlju, gojijo pa ga na številnih krajih po svetu, popularna je tudi kot lončnica. Na prostem zraste do 150 cm visoko, poleti pa ima veliko drobnih belih cvetov, polnih nektarja, ki privabljajo čebele.

Raste v zmernih področjih Evrope ter Azije, pa tudi v Himalaji in vzhodni Sibiriji in severni Ameriki. Je grmičasto zelišče, ki zraste do 60 cm visoko, z zelenimi listi in drobnimi, bledo vijoličnimi cvetovi. Na veliko se jo uporablja v zobnih pastah in ustnih vodicah.

Mirta je manjše drevo ali večji grm z mnogo vejami, majhnimi ozkimi listi in cvetovi, ki rodijo črne jagode. Cvetovi in listi imajo značilen vonj. Zgodovinsko se najprej pojavi v stari Grčiji, posvečena Afroditi – boginji ljubezni in lepote.

Muškatna kadulja je dve – ali večletnica nižje rasti, zraste do en meter  in ima velike, kosmate liste ter drobne modro vijolične cvetove, ki rastejo na pokončnem steblu. Angleška beseda Clary Sage izhaja iz latinskega izraza za čistost, najbrž zato, ker so to zelišče uporabljali za čiščenje sluzi iz oči. V šestnajstem stoletju so jo v Angliji tudi uporabljali namesto hmelja za varjenje piva.

Muškatni orešek pravzaprav ni orešek, temveč koščica v sadežu, podobnemu marelici ali breskvi. Je tudi ena naravnih arom v Cocacoli. Je zimzeleno drevo, ki zraste do 20m in ima goste liste ter majhne bledo rumene cvetove. Izhaja iz otokov Molucca (Indonezija), uspeva pa tudi v Penengu, Javi in Šrilanki. Indijci so ga uporabljali za prebavne težave, Egipčani za balzamiranje in Italijani v času kuge.

Klinčevec je zimzeleno drevo izvira iz otočja Maluku v Indoneziji. Lahko zraste do 14 metrov, listi so svetleče zeleni in zelo dišeči. Vijolične popke poberejo, preden se odprejo in jih sušijo, da postanejo rjave barve. V 16. in 17. stoletju so skupaj z muškatnim oreščkom veljali za najbolj dragoceno začimbo na svetu. Pred stoletji so jih na Kitajskem uporabljali za osvežitev daha, v srednjem veku pa so jih prinesli tudi v Evropo in jih uporabljali za konzerviranje hrane in za odišavljanje.

Imenuje se tudi nemška kamilica ali prava kamilica. Če olje dalj časa stoji, se lahko v njem tvorijo kristali modre barve. To je azulen, ki se naravno izloča iz olja in deluje protivnetno. Rastlina je enoletnica in zraste do 60 cm. Cveti od maja do avgusta, vonj njenih številnih cvetov pa spominja na jabolka. Egipčani so jo zelo cenili, bila je rastlina, posvečena soncu podnevi zaradi zdravilnih sposobnosti proti vročini, in luni ponoči zaradi svojega hladilnega učinka.

Olje nerolija so odkrili v 17. Stoletju. Imenuje se po Anni Marii de la Tremoille, princese iz Nerole (Italija), ki ga je prva upodabljala za odišavljanje svojih rokavic in kopeli. Zelo cenjeno je bilo v starih Benetkah, saj so ga uporabljali proti kugi in vročini.

Origano je grmičasto zelišče, ki zraste do največ 1 metra, ima temno zelene ovalne liste in rožnato bele cvetove. Doma je iz Evrope, sedaj pa se goji v številnih državah po svetu. Nekateri ga zamenjujejo z majaronom, saj sta v sorodu in imata tudi podobno latinsko ime. Omenjajo ga že 5000 let stari spisi, naredila naj bi ga boginja Venera in Afrodita naj bi ga zelo rada uporabljala. Še pred Grki pa so o njegovih zdravilnih lastnostih pisali Feničani in Asirci. Sicer pa se veliko uporablja v sredozemski, še posebej Italijanski kuhinji in je nepogrešljiva začimba za pizzo.

Pačuli je zelo dišeče zelišče z mehkimi listi. Zraste do 1 metra višine in oddaja zanimiv vonj, ki je značilen za pačuli, če podrgnemo liste. Barva eteričnega olja pa je odvisna od načina destilacije – če uporabljajo posodo iz nerjavečega jekla, bo svetle, če železno, pa temnejše barve. V industriji parfumov je značilno, da se vonj pačulija ojača s staranjem in je zato starano olje bolj cenjeno od sveže pripravljenega.