Timijan je starodavno zelišče, ki so ga za zdravljenje uporabljali Grki, Egipčani in Rimljani. Je zimzelena trajnica, ki zraste do 45 cm, je grmičaste oblike in ima veliko drobnih, ovalnih, dišečih listov. Cveti belo ali svetlo vijolično. Njegovo ime izhaja iz grške besede “thymos”, ki pomeni dišava in se je uporabljal kot kadilo pri Grkih, pri Egipčanih pa za balzamiranje. V srednjem veku so ga dajali vitezom na turnirjih za pogum, svežega pa so postavili v sodne dvorane, da bi odgnali bolezni.

Petitgrain se uporablja že od 18. stoletja v parfumeriji in kozmetiki, najdemo pa ga tudi kot naravno aromo v pijačah in živilih. Njegovo ime pomeni “malo zrno” in je nastalo v davnih časih, ko so za pridobivanje tega olja uporabljali zelo drobne, nezrele sadeže pomarančevca. Sedaj se zanj uporabljajo listi iste rastline. Pomarančevec je zelo popularno drevo za izdelavo eteričnih olj, saj iz njega pridobivamo kar tri različna olja: Pomaranče iz lupin sadežev, Neroli iz cvetov ter Petitgrain iz listov.

Zanimivosti: Tangerina je bližnji sorodnik oziroma podvrsta mandarine, s to razliko, da so sadeži bolj temno oranžne barve, nimajo pečk in nabirajo se v drugačnem letnem času. Doma so iz Kitajske, kjer so zelo cenjene in so jih že tradicionalno uporabljali v svoji kulturi in zeliščnem zdravilstvu. Sedaj jih gojijo marsikje v Sredozemlju in v ZDA.

Limeta je manjše zimzeleno drevo z belimi cvetovi, ostrimi trni in kislimi sadeži, ki po obliki spominjajo na limone. Sadeži so zelene barve tako zunaj kot znotraj. Uspeva v toplih krajih, še posebej v Italiji, Indiji in južni Ameriki. V starih časih so limete pogosto uživali mornarji na dolgih potovanjih, da bi se zaščitili pred skorbutom, ker vsebujejo veliko vitamina C. Limeto uporabljajo za dodajanje arome v proizvodnji pijač, kot je kola ter v parfumeriji.

Ta zimzeleni iglavec zraste do 40 metrov visoko in ima na vrhu ploščato krošnjo. Lubje je rdeče rjave barve, drevo ima oranžno rumene cvetove in špičaste rjave storže, goste sivo zelene iglice pa rastejo v parih. Vonj eteričnega olja borovih iglic pogosto upodablja vonj severnih gozdov. Že zelo dolgo se uporablja v savnah ali parnih kopelih ter kot dodatek oljem za masažo mišic.

Olje nerolija so odkrili v 17. Stoletju. Imenuje se po Anni Marii de la Tremoille, princese iz Nerole (Italija), ki ga je prva upodabljala za odišavljanje svojih rokavic in kopeli. Zelo cenjeno je bilo v starih Benetkah, saj so ga uporabljali proti kugi in vročini.

Bazilika je enoletno zelišče, ki zraste v obliki grma 20-50 cm visoko. Ima značilne ovalne, na koncu zašiljene liste. Izvira iz Indije, kjer se goji že 5000 let, zelo veliko pa se uporablja v Italijanski kuhinji. Ime izhaja iz grške besede basileus, kar pomeni kralj in jo mnogi kuharji tudi imajo za kralja začimb.

Cimet je zimzeleno drevo, doma iz Kitajske in Vietnama, v zadnjem času pa ga gojijo tudi marsikje drugje po svetu. Ima svetleče zelene liste in majhne bele cvetove z ovalnimi vijoličnimi jagodami. Že 2000 let pred našim štetjem so ga na Kitajskem uporabljali v medicini za različne težave v trebušnem predelu, Egipčani so z njim masirali noge in pomagali pri prevelikem izločanju žolča. Dodajali so ga kuhanemu vinu, ljubezenskim napojem ter ga uporabljali kot pomirjevalo med rojevanjem.

Drevo evkaliptusa je veličasten listavec, ki zrase do 90 m visoko. Mlada drevesa imajo ovalne, modro zelene liste, odrasla drevesa pa imajo bolj ozke in dolge, rumenkaste liste, kremno bele cvetove in bledo sivo lubje. Drevo izhaja iz Avstralije, v Španiji pa so njegov les uporabljali za gradnjo.

Himalajska cedra je visoko, zimzeleno drevo, ki zraste do 50 m visoko. Pogosto jo najdemo na strmih pobočjih Himalajskega gorovja v Indiji, Pakistanu in Afganistanu. Imenujejo jo tudi Tibetanska cedra. Že stari Egipčani so uporabljali njeno olje, največ za mumificiranje posmrtnih ostankov, pa tudi v kozmetiki in kot parfum.

Limona je bila včasih majhen, trnov zimzelen grm, doma iz Indije. Sedaj je razširjena po vsej južni Evropi, Kaliforniji in toplejših državah ZDA. Sadeži limon so bili dobro poznani v Evropi že v srednjem veku, Rimljani in Grki so jo zelo spoštovali zaradi njenih zdravilnih lastnosti. Njeno eterično olje pa je postalo izredno znano, ko so ga Britanci učinkovito uporabljali proti težavam zaradi skorbuta.

Klinčevec je zimzeleno drevo izvira iz otočja Maluku v Indoneziji. Lahko zraste do 14 metrov, listi so svetleče zeleni in zelo dišeči. Vijolične popke poberejo, preden se odprejo in jih sušijo, da postanejo rjave barve. V 16. in 17. stoletju so skupaj z muškatnim oreščkom veljali za najbolj dragoceno začimbo na svetu. Pred stoletji so jih na Kitajskem uporabljali za osvežitev daha, v srednjem veku pa so jih prinesli tudi v Evropo in jih uporabljali za konzerviranje hrane in za odišavljanje.

Pomaranča je manjše zimzeleno drevo, ki zraste do 3 metre visoko. Doma je v jugovzhodni Aziji in na Kitajskem so jo pridelovali že 2500 let pred našim štetjem. V Evropo naj bi jo pripeljali Arabci v prvem stoletju, skupaj z grenko pomarančo. V številnih jezikih je znana tudi kot »Kitajsko jabolko«. Zaradi priljubljenosti sadežev se goji v toplejših krajih po celem svetu, največ pa jih pridelajo v Braziliji, ZDA in Meksiku.

Rožmarin je zimzelen grm s številnimi vejami, pepelnato sivim lubjem in usnjatimi, debelimi ozkimi listi, ki so zgoraj zeleni, na spodnji strani pa beli. Ker najbolje uspeva v bližini morja, njegovo ime pomeni Rosa z morja. Rožmarinove vejice so tradicionalno zažigali v bolnišnicah, da so očistili zrak, stari Rimljani pa so ga uporabljali kot kadilo.

Sivka je zimzelena grmičasta rastlina, ki zraste do 1 metra in ima bledo zelene, ozke liste ter številne drobne vijolično modre cvetove. Sivka dobro uspeva na suhih področjih in izvira iz zahodnega Sredozemlja. Rimljani in Benediktinski menihi pa so jo ponesli še v ostale evropske dežele.

Drevo benzoin je doma iz Jave, Sumatre in Tajske, zraste pa do 8 metrov visoko. V deblo vrežejo enakomerne zareze, nakar iz njega priteče sivkast mleček. Na zraku se posuši in strdi, nato ga poberejo z dreves. Benzoin je eno klasičnih sestavin za kadila, v starih civilizacijah so ga uporabljali za zaplinjevanje. Pogosto so ga tudi uporabljali pri težavah z dihali.