Cipresa je zelo visoko in vitko drevo iz družine iglavcev, zraste do 30 m visoko. Prihaja iz vzhodnih dežel, zdaj pa jo zelo pogosto srečamo v Sredozemlju. Je zimzeleno drevo z drobnimi iglicami temno zelene barve. Njen les je zelo trpežen in že Feničani in Krečani so ga uporabljali za gradnjo hiš, Grki so iz njega rezljali kipe in Egipčani so ga uporabljali za sarkofage. Latinsko ime Sempervirens izhaja iz enake grške besede, ki pomeni večno življenje.

Vrtnica velja za kraljico rož in se goji v številnih državah po svetu. Je simbol ljubezni, nežnosti, ženskosti in lepote. Rosa Centifolia je grm, ki zrase do 1,5m v višino in ima rožnate dišeče cvetove z veliko cvetnimi listi. Najpogosteje se uporablja prav za izdelavo dišav. Na svetu obstaja 250 vrst vrtnic in več kot 10.000 hibridnih različic. A le tri vrste se najpogosteje uporabljajo za pridobivanje eteričnega olja.

Drevo evkaliptusa je veličasten listavec, ki zrase do 90 m visoko. Mlada drevesa imajo ovalne, modro zelene liste, odrasla drevesa pa imajo bolj ozke in dolge, rumenkaste liste, kremno bele cvetove in bledo sivo lubje. Drevo izhaja iz Avstralije, v Španiji pa so njegov les uporabljali za gradnjo.

Drevo grenivke izhaja iz Azije, zdaj pa ga gojijo in pridelujejo v ZDA, Braziliji, Izraelu, Sredozemlju in nekaterih evropskih državah. Drevo zraste do 10 metrov, ima veliko vej in liste s sijočim leskom ter velike, bledo rumene sadeže kislo grenkega okusa. Različica je rožnata grenivka, ki se razlikuje po barvi sadežev in bolj sladkem okusu.

Himalajska cedra je visoko, zimzeleno drevo, ki zraste do 50 m visoko. Pogosto jo najdemo na strmih pobočjih Himalajskega gorovja v Indiji, Pakistanu in Afganistanu. Imenujejo jo tudi Tibetanska cedra. Že stari Egipčani so uporabljali njeno olje, največ za mumificiranje posmrtnih ostankov, pa tudi v kozmetiki in kot parfum.

Ingver je trajnica, ki zraste do enega metra visoko, uporabljamo pa njegovo korenino, ki se razvije v značilne gomoljaste odebelitve, s katerimi ga lahko razmnožujemo. Tradicionalno se uporablja tudi kot afrodiziak in proti občutkom tesnobe in depresije. Izvira iz Indije in se tam ter na Kitajskem uporablja že skoraj 5000 let. Razširil se je po Aziji in Evropi in imel v srednjeveških časih izredno visoko ceno. Je prva orientalska začimba, ki se je začela gojiti v Ameriki in se nato uvažala v Evropo.

Jasmin je zimzelen grm z omamno dišečimi belimi cvetovi zvezdaste oblike, ki zraste do 10 metrov. Pravijo mu tudi kralj med rožami, je ena najbolj znanih rastlin, ki se uporablja zaradi vonja. Izhaja iz Azije in Afrike, v 17. stoletju pa je prispel v Evropo in kmalu postal osnova za vse parfume. Jasminovi cvetovi so izjemno občutljivi, še vedno jih obirajo ročno in hitro obdelajo po starodavnih metodah, da ohranijo svoje lastnosti.

Je visok iglavec, ki živi dolgo. Že v daljni zgodovini so ji rekli zdravilec iz gozdov ter jo uporabljali pri mišičnih bolečinah in zaradi izboljšanja pri težavah z dihanjem. Jelka je tudi nepogrešljiva v prazničnem času, ko jo prinesemo v hišo in okrasimo, o njej je navdušeno pisal Shakespeare in znana je tudi pravljica o jelki, ki jo je spisal Hans Christian Andersen. Že naše babice pa so spomladi pripravljale sirup iz jelkinih (ali smrekovih) vršičkov, ki so jih zmešale s sladkorjem, da se je izločilo zdravilno olje, ki pomaga pri kašlju.

Kajeput je smolnato zimzeleno drevo, bližnji sorodnik čajevca in niaoulija. Na Filipinih mu pravijo “močvirski čajevec”. Zraste do 25 metrov visoko, ima belkasto lubje, ki na otip spominja na papir. Doma je v Maleziji, Indiji in Avstraliji, veliko pa raste tudi na Filipinih ter bližnjih otokih.

Poznamo ga tudi pod imenom suhocvetnica. Laški smilj je grmiček, ki zraste do 40 cm, s sivozelenimi stebli in dlakavimi listi ter z značilnimi, majhnimi rumenimi cvetovi. Pri nas raste na krasu, sicer pa po vsem Sredozemlju, Italiji, Franciji, Severni Afriki,…. Cveti od julija do avgusta in se uporablja tudi kot čaj ali začimba. Tradicionalno se uporablja kot diuretik (odvaja odvečno vodo iz telesa), proti bolečinam, za čiščenje jeter, uravnavanje holesterola, razstrupljanje celega organizma, proti alergijam in pri kožnih težavah.

Limeta je manjše zimzeleno drevo z belimi cvetovi, ostrimi trni in kislimi sadeži, ki po obliki spominjajo na limone. Sadeži so zelene barve tako zunaj kot znotraj. Uspeva v toplih krajih, še posebej v Italiji, Indiji in južni Ameriki. V starih časih so limete pogosto uživali mornarji na dolgih potovanjih, da bi se zaščitili pred skorbutom, ker vsebujejo veliko vitamina C. Limeto uporabljajo za dodajanje arome v proizvodnji pijač, kot je kola ter v parfumeriji.

Limona je bila včasih majhen, trnov zimzelen grm, doma iz Indije. Sedaj je razširjena po vsej južni Evropi, Kaliforniji in toplejših državah ZDA. Sadeži limon so bili dobro poznani v Evropi že v srednjem veku, Rimljani in Grki so jo zelo spoštovali zaradi njenih zdravilnih lastnosti. Njeno eterično olje pa je postalo izredno znano, ko so ga Britanci učinkovito uporabljali proti težavam zaradi skorbuta.

Limonina trava je do 1,5 metra visoka večletna trava, ki hitro raste in oddaja aromatičen vonj. Doma je iz Azije, goji pa se v večini toplih krajev, tudi v Afriki. Tradicionalna indijska medicina je limonino travo uporabljala za zdravljenje vročine in infektivnih bolezni.

Lovor je zimzeleno drevo, ki lahko zrase do 20m visoko in ima temno zelene svetleče liste in črne jagode. Eterično olje lovora je bilo zelo popularno pri Rimljanih, ki so imeli lovor za simbol modrosti, miru in zaščite. Latinsko ime izhaja iz besede “Laudis”, kar pomeni slaviti, zato so tudi zmagovalcem na Olimpijskih igrah okoli vratu dali venec iz lovorovih listov. Tudi Julij Cezar je nosil krono iz lovorovih listov. Lovorovo eterčno olje se je v zgodovini pogosto uporabljalo kot pomoč pri revmi, bolečih mišicah, prehladih, gripi, težavah z zobmi in kožnimi vnetji. Včasih so ga lovorove liste namakali v rumu, od tod angleško ime “Bay Rum”, ki so ga uporabljali kot tonik za lasišče ali telo.

Mandarina je bližnji sorodnik pomaranče, s tem, da so drevesa nekoliko nižje rasti in imajo tudi manjše liste in sadeže. Ime naj bi izhajalo iz tega, da so sadeži bili tradicionalno darilo kitajskim Mandarinom. Doma je iz južne Kitajske, v Evropo pa so mandarine pripeljali leta 1805 in 40 let kasneje še v Ameriko.

Melisa je zelen grm z dišečimi listi, ki raste predvsem v Sredozemlju, gojijo pa ga na številnih krajih po svetu, popularna je tudi kot lončnica. Na prostem zraste do 150 cm visoko, poleti pa ima veliko drobnih belih cvetov, polnih nektarja, ki privabljajo čebele.